Sproščanje v mestnem parku
Naslednji dan smo se peš odpravile do parka (ker saj je čisto blizu – tja smo hodile skoraj 1 uro), ki ga je mama sanjala od zadnjega obiska. Na poti smo ob cesti srečale tetko s številnimi različnimi ledenimi pijačami, zato se je bilo malo lažje premikati po 30+ stopinjah. Malo kasneje smo se pri drugi teti založile še z »dim sumi« in »satay« palčkami, da slučajno ne bi bile lačne.
Park je bil res lep in spokojno miren. Igral ali česa temu podobnega sicer nismo našle, smo se pa sprostile v senci dreves na obrežju jezera, kjer smo opazovale OGROMNE ribe. Mir so prekinili lokalni taborniki, ki so park napolnili s svojimi pesmimi. Kaja jih je z zanimanjem opazovala, oni pa nas prav tako.
Drama v Sloveniji
Proti večeru smo nameravale na en drug nočni market, ko nas je šokiral klic iz Slovenije. Našim fantom so odpovedali let naslednji dan! Ni treba posebej poudarjati, da nam je ta informacija pokvarila nadaljnji potek večera, kajne?
Čeprav se je Rok trudil na vse pretege in klicaril naokoli, smo s strahom že sestavljale plan B. Iskreno, če bi prišlo do tega plana, bi se nam porušilo ogromno zadev. Midve s Kajo bi ostali sami v Kuala Lumpurju, brez namestitve, zamudili bi že rezerviran avtobus do naše naslednje lokacije, prav tako pa vsaj eno noč, ki smo jo že plačali vnaprej.
Ker nam ni preostalo nič drugega kot da čakamo, smo se vseeno odpravile na market po večerjo. Apetit je sicer izginil, smo pa se vsaj malo zamotile.
Pozno zvečer smo izvedele, da jim je uspelo prestaviti let na naslednje jutro. Četudi smo tako zamudili prevoz in s tem tudi že plačano noč v hotelu, nam je zelo odleglo. Hitro sem poiskala sobo v Kuala Lumpurju, blizu letališča in končno zadihala.
Večerni Trang
Tokrat smo prvič leteli s Turkish Air-om in moram priznati, da smo bili precej razočarani. Prestavili so nam let iz Istanbula do Kuala Lumpurja (za cca 2 uri), fantom so odpovedali let do Istanbula (leteli so potem 12 ur kasneje), babici so odpovedali let iz Istanbula v Ljubljano in bi tako morala čakati celo noč na letališču (je potem uspela prestaviti celoten let za 1 dan prej). Na koncu smo sicer vse rešili ampak šlo je kar nekaj časa, živcev in tudi stroškov. Njihov klicni center je precej neorganiziran, pošiljajo te od enega do drugega, noben nič prav ne ve in podobno. Prejšnja leta smo vedno leteli s Qatar-jem in nismo imeli niti najmanjše težavice.
Zadnji skupni trenutki
Zadnji dan v Trangu smo samo uživale v družbi drug druge – dolgo spale, se veliko sprehajale (našle še en lep park, kjer so se ravno pripravljali na neko prireditev v prihodnjih dneh) in dobro jedle. Lastnica naše sobe nam je prijazno pomagala poiskati prevoz do letališča v Krabiju (za naju s Kajo) in do otočka Koh Sukorn (za babi). S tem nam je res olajšala iskanje, saj se tukaj ni tako preprosto premakniti iz enega kraja v drugega, kot v bolj turističnih delih Tajske.
Še zadnji sprehodi po mestu.
Zgodaj naslednje jutro smo se na avtobusni postaji s težkim srcem poslovile za naslednja 2 tedna in šle vsaka svojo pot.
Težko slovo po več kot 2 tednih skupnih dogodivščin
S Kajo sva poleteli proti Maleziji, kjer smo se najprej (skupaj z najinimi fanti) odpravili na otoček Pangkor.
Potopis iz Malezije prihaja kmalu 😎
