Čeprav smo se težko poslovile od Vietnama, ki nam je v dobrem tednu dni zares prirastel k srcu, smo se izjemno veselile naše Tajske.
Prva lokacija je bila Songkhla, obmorsko mesto na jugu Tajske, blizu meje z Malezijo. S sproščenim vzdušjem in dolgo peščeno plažo Samila z znamenitim kipom morske deklice. Staro mestno jedro s kitajskimi in portugalskimi vplivi ter živahno umetniško in kavarniško sceno. Mesto je manj turistično, a polno lokalnega šarma in lepih razgledov ob jezeru Songkhla. Idealno za počasno raziskovanje in pobeg od klasičnih tajskih destinacij.
Je to res Tajska?
Če smo pričakovale Tajsko kot smo jo poznale – stojnice s svežim sadjem na vsakem koraku, uživanje v ulični hrani, sprehajanje med številnimi čudovitimi templji in srkanje ledenih sadnih shakov… No, smo bile precej hitro precej razočarane.
Po dolgi vožnji od letališča smo prispele do naše namestitve. Čeprav smo predčasno sporočile, da je let imel zamudo, smo naletele na zaklenjena vrata. Po dolgih minutah vljudnega trkanja in capljanja sem ter tja pred vhodom, nas je rešila »soseda«, ki je pobobnala po vratih in nič kaj diskretno zatulila v notranjost stavbe.
Končno so se vrata odprla in pričakala nas je mlada noseča punca, ki ni znala niti besede angleško. Kasneje smo izvedele, da živi v enem delu stavbe in čisti sobe. Lastnice nismo nikoli spoznale.
Soba je bila več kot primerna svoji ceni (pičlih 19€/noč). V kopalnici je puščala pipa ampak postelje so bile čiste in udobne. Več nismo potrebovale.
Naša skromna sobica
Zaradi naših izkušenj s Tajsko, smo suvereno rezervirale sobo brez zajtrka, ker »itak imajo na vsakem vogalu hrano«. Oh kako smo se motile. Na srečo je nedaleč stran stal 7-eleven (trgovina, ki je odprta 24h/dan in jo najdeš takorekoč povsod po Tajski), katera nas je večkrat rešila pred najhujšo lakoto. Topli sendvič za zajtrk, za večerjo pa kakšna odmrznjena »župca«. Za par dni čisto sprejemljivo ampak kje so vsi tisti pad thai-ji in sticky riži, ki smo jih skoraj že sanjale??
Ne narobe razumet. Seveda so imeli tudi restavracije. V bližini naše namestitve sicer ne ampak v mestu in ob plaži pa se je našlo kar nekaj možnosti za obrok. Druga težava je bilo sporazumevanje. Tukaj dejansko skoraj nihče ni znal angleško. Seveda smo si pomagale z googlovim prevajalnikom ampak smo vseeno skoraj vedno dobile pred sabo nekaj drugega kot smo pričakovale. Ko smo recimo enkrat za Kajo naročile ocvrte medaljončke, smo namesto »nagecov« dobile kar ocvrte hrustance! O pad thai-ju, curryjih in drugih »znanih« tajskih jedeh pa ne duha ne sluha. Isto je bilo s sadjem in shake-i.
Pohani hrustnci in drugi prigrizki
Kljub prvem razočaranju nad hrano, pa nas je to mesto očaralo na povsem drug način.
Raziskovanje mesta Songkhla
Prvi dan smo se odpravile proti starem mestnem jedru. Bile smo praktično edine, ki smo bile dovolj »nore«, da smo v tisti peklenski vročini raziskovale ulice in iskale kakšno prijetno kavarnico, kjer bi se vsaj malo osvežile. In smo jo tudi našle. Tik ob jezeru – ki to sploh ni. Več o tem malo kasneje.
Potepanje po centru mesta Songkhla
Zatavale smo torej v prijetno kavarnico s teraso, ki je segala direktno nad vodo jezera. Spile smo odlično ledeno kavo in si privoščile 3 različne roti-je. Ta jed je bolj znana v Maleziji, na Tajskem smo do zdaj spoznali samo bananine rotije, torej sladko različico. Na tem delu Tajske se močno občuti vpliv bližine Malezije, predvsem v hrani. Pa tudi v arhitekturi in kulturi na splošno.
Hlajenje v prijetni kavarni ob jezeru
Med sprehajanjem po ulicah Songkhle smo občudovale tradicionalne poslikave na stenah stavb, ki so prikazovale zgodovino in kulturo tamkajšnjih prebivalcev.
Čudovite stenske poslikave po mestu
Težave pri menjavi denarja
Ker smo morale nujno zamenjati nekaj denarja, je bil naš naslednji cilj menjalnica. Po dolgem iskanju smo vse vesele našle banko. Ker banka je za to, da tam (med drugim) menjaš denar, ne? No, tukaj o naših evrih niso hoteli nič slišati. Ženska pri vhodu je znala ravno dovolj angleško, da nas je neprijazno odslovila.
Zdaj nas je že pošteno zaskrbelo. Res si nismo želele 4 dni živet samo od 7-eleven. Za češnjo na vrhu tortice je Kaji med hojo dobesedno razpadel natikač.
Našle smo mestno tržnico in tam en kiosk, v katerem je sedela teta z debelo plastjo jogurtove maske na obrazu. Skoraj smo pričakovale, da bo oblečena v jutranjo haljo in z viklarji v laseh. Kakorkoli, ta teta nam je polepšala dan, saj nam je z veseljem zamenjala evre v bahte! Da bi proslavile, smo na štantu« zraven nabavile mini palačinke, rešile še Kajino obutev in se odpravile na lov za mirnim kotičkom, kjer bi lahko pomalicale.
Končno smo zagledale eno klopco ob jezeru – idealno! Bi pa morale prečkati prostor, ki bi lahko bil dvorišče, zato smo malo oklevale. V tistem trenutku je skozi odprto okno potisnil glavo en stric z ogromnim nasmeškom. S kretnjami smo mu dopovedale kaj bi rade in veselo nas je povabil naprej. Kasneje smo ugotovile, da je bila to v bistvu policijska postaja. 😀
Jezero Songkhla
Da povem zdaj še nekaj o tem jezeru, ki to ni. Jezero Songkhla je največje naravno jezero na Tajskem, ampak v resnici sploh ni jezero – gre namreč za laguno oziroma obalno jezersko laguno, ki je povezana z morjem. Slana in sladka voda se tukaj prepletata, kar ustvarja edinstveno okolje za številne vrste ptic in rib. Ob obali se razprostirajo ribiške vasice, plavajoči splavi in barvite čolne, ki dajejo krajem poseben, umirjen ritem.
Sredi jezera, ki to ni, leži otoček Koh Yo – mirna zelena oaza, do katere se lahko odpraviš s čolnom ali po mostu. Življenje tam teče počasi: med domačini, ribiči, pisanimi hišami na kolih in vonjem po sveže sušenih ribah.
Naslednji dan smo se odpravile proti plaži. Kaj nas je tam najbolj razveselilo, si preberi v naslednjem prispevku –> Songkhla: najčistejša plaža, opice in morski sadeži
