Po več kot dveh tednih ženskega potepanja, je končno prišel dan, ko sva se s Kajo spet srečali z najinimi fanti. Babi je ostala na Tajskem, midve pa sva odpotovali proti Maleziji, kjer so se nama pridružili fantje.
Pot do otoka
Do otoka Pangkor smo se pripeljali z najudobnejšim avtobusom na katerem smo kdaj bili. Po tem je sicer Azija znana vendar smo se mi običajno premikali z letali ali privatnimi kombiji – ker nas je veliko, razlika v ceni ni bila tako velika. Tokrat je bila najhitrejša in najugodnejša opcija pač ta – z avtobusom.
Zaradi odpovedi leta, s katerim bi najini fantje morali prileteti v Kuala Lumpur že zjutraj, smo zamudili naš (vnaprej dogovorjen) prevoz do mesta Lumut, kjer smo imeli v bližini pristanišča rezerviran hotel.
Zato smo noč preživeli v Kuala Lumpurju in se takoj zjutraj z busom odpravili direktno do pristanišča in od tam z ladjo do otoka. Vožnja do Lumuta je trajala slabih 5 ur.
Tega otočka smo se vsi zelo veselili in smo komaj čakali, da prispemo v hotel ter poskačemo v morje. Naša babi je tukaj že bila pred leti in je bila čisto navdušena. Naše prenočišče je bilo krasno – direktno ob morju, z velikim bazenom in zelo okusnim zajtrkom. To je bila tudi najdražja namestitev na našem potovanju. Še vseeno nas je stala nočitev z zajtrkom precej ceneje kot bi nas marsikje v Evropi – cca 90€ za 5 oseb.
Otok Pangkor, prihajamo!
Končno – otok Pangkor
V pristanišču na otoku Pangkor nas je pričakalo polno parkirišče luštnih roza kombijev, ki so čakali, da nas odpeljejo do naše lokacije. Ker smo otok obiskali v nizki sezoni (februarja), je bilo ostalih turistov izjemno malo. Plaže so samevale.
Pangkor, ki pomeni “lepi otok” v malajščini, je majhen, a neverjetno slikovit otok na zahodni obali Malezije, znan po rožnato obarvanih taksijih, mirnem vzdušju in pristni lokalni kulturi. Večina otoka je pokrita z gosto džunglo, ob obali pa se vrstijo slikovite ribiške vasice, tempelj Fu Lin Kong z mini kitajskim zidom, in razgledne točke, od koder lahko opazuješ sončni zahod nad Malajskim prelivom. Otok je dovolj majhen, da ga zlahka raziščeš v enem dnevu, hkrati pa ponuja dovolj miru in prostora za večdnevni odklop – še posebej za družine, ki si želijo varnega in sproščenega okolja.
Mi smo na otoku ostali 4 dni. Ravno dovolj, saj nas je pogled na »krasne peščene plaže« precej razočaral. Ne vem ali je bil kriv termin in kakšno »cvetenje« morja, ampak morje je bilo polno nekih sluzastih planktonov, ki so sicer čisto neškodljivi pa vseeno precej neprijetni. Iz tega razloga se kopanja v morju nismo veliko posluževali.
Raziskovanje otoka Pangkor
Od luštkanih opic do nevarnih napadalk (in ostalih živalskih vrst)
Kar nas je na tem otoku najbolj navdušilo in je dolgo pot do tja naredilo vredno, so bile opice. Pravzaprav na stotine opic, ki smo jih srečevali prav na vsakem koraku. En dan so se odločile tudi za obisk našega resorta in so prav po banditsko skakale po balkonih in kradle vse kar je kakšnemu nesrečnežu uspelo pustiti zunaj. Nekatere nagajivke so sedele na viseči mreži na eni od teras in se veselo gugale. Tiste najbolj predrzne so se odpravile celo do bazena in nagnale strah v kosti nekaterim kopalcem.
Obisk opic v hotelu.
Čeprav so se nam sprva zdele neverjetno luštkane, smo hitro ugotovili, da se jim je najboljše v velikem loku izogniti. Njihovi čekani niso niti slučajno luštkani in hitro bi lahko prišlo do kakšnih neprijetnih situacij. Ko smo si prvi dan privoščili prigrizek na plaži, je ena od opic skočila iz drevesa Kaji na ramo in ukradla kokos s tal pred njenimi nogami. Od takrat smo bili previdnejši.
Vseeno pa smo imeli še eno, zelo neprijetno srečanje s temi kosmatimi bitji. Odpravili smo se raziskovati bližnje plaže, ko smo naleteli na eno res lepo. Tudi »sluzkov« tam ni bilo tako veliko, zato smo se veselo parkirali in uživali pod palmami… Kakšne pol ure. Dokler nismo zagledali ene opice, ki nas je tiho opazovala iz bližnje skale.
Najprej ji nismo posvečali pozornosti, kmalu pa se je začela premikati bližnje k nam in ukradla plastenko z vodo. Raje smo popakirali ostale stvari v nahrbtnik in se malo umaknili. Opica je po prvem plenu postala rahlo živčna in se je spet premikala bližje. Takrat smo, kakšnih 100m stran zagledali celo skupino opic – od mladičkov do konkretnih alfa samcev.
Najlepša plaža na otoku Pangkor in napad opic.
Postalo nam je jasno, da je vrag vzel šalo in smo hitro pograbili svoje stvari in se odpravili »proti civilizaciji«. Opice pa za nami. Zdaj se ob spominu na ta trenutek vsi zabavamo ampak takrat je bilo zares grozno. Ni izgledalo, da nas bodo pustili na miru, postajali smo rahlo panični, ko smo bežali čez skale. Za vsak slučaj smo se vsi opremili z nekaj kamni, v primeru, da bi se nas odločile napasti.
Na našo srečo – in na grozo dveh turistov, ki sta se znašla na plaži malo naprej od nas – so se »napadalke« odločile zamenjati žrtve. Dve od njih sta napadli nahrbtnike teh dveh nesrečnikov in se nato agresivno pognali proti njima, ko sta želela obvarovati svojo lastnino. Na koncu sta zbežala v morje in se tako rešila.
Ta dogodek je takrat zelo zmanjšal našo naklonjenost do te živalske vrste. Smo pa doživeli nekaj zares nepozabnega in ustvarili en tak poseben družinski spomin, ki ga bomo vsi pomnili za vedno.
Poleg opic smo na tem otoku srečali OGROMNO različnih živali. Pravzaprav največ kar smo jih kdaj srečali na enem območju. Od barvitih metuljev, raznih žuželk, velikih varanov, prekrasnih ptic Hornbill pa vse do divjih prašičev in seveda številnih mačk in psov. Že zaradi tega se je splačalo obiskati otok Pangkor.
Kaj se nam je še dogajalo
Ulice, na katerih bi moralo vladati živahno vzdušje, so samevale. Zato tudi ni bilo pretirane ponudbe z ulično hrano. Odprte so bile samo nekatere restavracije, med drugim tajska, kjer smo obujali spomine na naša pretekla potovanja in njihov street food.
Hrana nas tukaj ni prepričala. Imeli smo tudi kar nekaj težav s tem, da so bile prav vse jedi pekoče – tudi, če smo prosili za »no spicy«. Cene hrane pa so bile sicer zelo prijazne. Za 5 glavnih jedi in pijačo smo običajno plačali med 15 in 20€. Prvi dan smo še eksperimentirali v manjših »domačih« restavracijah, nato pa smo se raje držali tajske, kjer so nam bili okusi bližji in ljubši.
Ker ne znamo »bit na miru«, smo si za en dan izposodili skuter. Najem motorja v Maleziji ni tako enostaven kot na Tajskem. V večini primerov (vsaj tukaj na otoku) motorjev ne rentajo nemalezijskim strankam. Naš fotr je seveda brskal tako dolgo, da je našel nekoga, ki nam ga je bil pripravljen oddati. Pa smo šli po otoku gor in dol – v različnih kombinacijah. Kaj veliko novega nismo odkrili, smo pa uživali v vožnji.
Ob večerih so lokalni fantje prirejali na plaži spektakularne »ognjene šove«, kakršne smo večkrat doživeli tudi na tajskih plažah. Prav prijetno je bilo posedati na toplem pesku, srkati osvežilno pijačo in opazovati mlade fante in njihove predstave.
Hornbill, hrana in ognjeni šov.
Obisk lokalnega zdravnika
Predzadnji dan smo imeli ponovno »čast« obiskati lokalnega zdravnika, kot na čisto vseh dosedanjih potovanjih po Aziji. Maj (ta srednji mulc) se je namreč SPET zastrupil. Pred tem smo zaradi podobnega vzroka obiskali bolnico na Tajskem.
Še zdaj noben ne ve zakaj in kako (jedli smo namreč enako hrano), na edino noč, ko je divjala zares grozna nevihta, smo noč prebedeli na wc-ju in čakali jutro, da se stanje umiri in se odpravimo do zdravnika.
Seveda smo vedno na potovanjih zavarovani – sklenjeno imamo družinsko Turistično zavarovanje z asistenco v tujini pri Zavarovalnici Sava, zato je vse potekalo brez težav. Že ponoči smo bili z njimi na vezi, poiskali so nam najbližje bolnice in bili v pripravljenosti, če bi se stanje poslabšalo.
Otrok je dobil zdravila in naslednji dan je že veselo skakal naokrog.
Klinika na otoku Pangkor in ozdravljen otrok. 🙂
4 dnevi so hitro minili in čas je bil za nadaljevanje poti. Na kratko, Pangkor nas ni izjemno navdušil. Vsaj kar se tiče plaž in hrane ne. Smo pa bili izredno fascinirani nad živalskim svetom. Bi se vrnili? Verjetno ne. Smo pa veseli nove izkušnje in definitivno nam ni žal, da smo ga obiskali.
Naslednja lokacija – Melaka, Malezija – prihajamo! Več preberi v blogu → Melaka – izgubljeni v barvah in ulični hrani
