Očitno mi Apulija ni šla iz glave. 😅
Spomladi sem se tja odpravila s prijateljico in v štirih dneh raziskovala Bari, Polignano a Mare, Monopoli, Alberobello in Matero. O tem potovanju sem pisala že na blogu.
Takrat sem domov prišla z občutkom, da bi se v ta konec Italije z veseljem še vrnila.
In sem se. Še istega leta. Tokrat spet malo drugače. Z mamo, brez otrok in brez avtomobila. Za bazo sva izbrali Brindisi, od tam pa se z vlaki odpravili še v Bari, Monopoli, Lecce in Mesagne.
Zakaj ravno Brindisi? Bari sem že poznala, prvotno pa sva sicer razmišljali celo o Neaplju. Potem se je pojavil poceni let iz Trsta (povratna karta je stala samo 29 €) in ideja o nekaj dneh v Brindisiju je hitro postala precej bolj privlačna. In na koncu se je izkazalo, da je bila odločitev kar dobra.
Brindisi kot baza
Brindisi ni mesto, ki bi naju čez dan popolnoma očaralo.
Ko sva se prvi dan sprehajali po mestu, je bilo precej prazno in mirno. Malo sva tavali po ulicah, pili kavo, jedli rogljičke in sladice, potem pa se odločili preizkusiti še eno zanimivost – ladjico čez Brindisijski zaliv.
Ladjica pravzaprav ni turistična atrakcija, ampak del javnega prevoza. Vožnja traja približno pet minut in stane 1,50 € na osebo. Za ta denar seveda ne dobiš nekega posebnega izleta po morju, ampak nama je bila ideja všeč. Malo se pelješ z ladjo, prideš na drugo stran mesta in od tam lahko nadaljuješ peš (ali z busom) proti plaži.
Zvečer pa je Brindisi pokazal čisto drug obraz. Kar naenkrat so bile ulice polne ljudi, odprle so se gostilnice, picerije in bari, iz lokalov so prihajale čudovite vonjave po hrani, slišala se je glasba in smeh. Čez dan precej prazno mesto je zvečer kar oživelo.
Brindisi brez avtomobila?
Za nekaj dni čisto izvedljivo.
Najin apartma je bil približno pet minut hoje od železniške postaje in deset minut od pristanišča, kar je bilo za najin način potovanja idealno. Bil je res prečudovit, dovolj velik za šest oseb, imel je kuhinjo, kopalnico in celo teraso. Za štiri noči sva plačali nekaj več kot 300 €.
Tudi z letališča do centra Brindisija ni bilo kompliciranja. Avtobus najdeš direktno pri izhodu in stane 2 €. Če želiš ostati pri krajih, ki so povezani z železnico, lahko Brindisi zelo lepo uporabiš kot bazo za nekaj dni.
Manjša težava nastane, če želiš raziskovati tudi bolj odmaknjene plaže in naravne rezervate.
Vlaki ja. Avtobusi ... malo manj.
Če sem v prvem potovanju po Apuliji hvalila železnico, jo bom tudi tokrat.
Vlaki so poceni, udobni, točni in povezave so enostavne. Vozovnice sva kupovali kar prek aplikacije in praktično nikoli nisva imeli občutka, da je potovanje z vlakom kakšna posebna organizacijska znanost.
Brindisi–Bari na primer traja malo več kot eno uro in stane 8,80 €.
Brindisi–Lecce je približno pol ure in 3,50 €.
Do Mesagne sva plačali samo 1,30 €.
Tako da je bilo premikanje med mesti res poceni.
Avtobusi pa … no, to je že druga zgodba. Mislim, da niti enkrat ni avtobus prišel ob uri, ki je pisala na voznem redu. Tudi iskanje pravega voznega reda in pravih postaj ni bilo vedno ravno enostavno.
Zaradi tega sva na koncu opustili nekaj idej za plaže in naravne znamenitosti, ki niso ob železniški povezavi. Poleti je situacija nekoliko lažja, saj imajo nekateri kraji dodatne sezonske avtobuse oziroma shuttle prevoze, jeseni pa je izbira precej bolj omejena.
Če želiš po Apuliji raziskovati tudi takšne bolj odmaknjene kotičke, priporočam najem avtomobila za vsaj kak dan. Za mesteca ob železnici pa ga pravzaprav nisva pogrešali.
Bari – drugič je bil precej bolj poln
Ker sem bila v Bariju že spomladi, tokrat nisva imeli kakšnega posebnega načrta.
Z vlakom sva se iz Brindisija odpravili proti Bariju, kar je bilo pravzaprav precej nostalgično. Nekatere ulice sem že poznala, tokrat pa sem jih doživljala malo drugače.
Najprej sva si privoščili zajtrk v eni od kavarn, kjer lahko izbiraš med celo vrsto različnih »fokač«. Potem sva zavili še na tržnico, kjer sva kupili nekaj sadja in oreščkov. Praženi mandlji so bili tako dobri, da sem se že spet spomnila, zakaj sem na prejšnjem potovanju raje vzela večji kovček. 😂
Nato pa staro mestno jedro in brezciljno tavanje po ulicah.
V primerjavi s pomladnim obiskom je bil Bari tokrat precej bolj poln. Turistov in ljudi nasploh je bilo veliko več, ampak mesto je bilo še vedno takšno, kot sem si ga zapomnila – živahno, malo kaotično in zelo italijansko.
Če greš v Bari prvič, bi jaz naredila precej podobno kot midve: tržnica, staro mestno jedro, kakšna focaccia ali ocvrti morski sadeži, sladoled in potem nekje sesti na kavo ali aperitivo ter samo opazovati dogajanje.
Monopoli – tokrat naju je plaža razočarala
Ker sva se iz Barija vračali proti Brindisiju, sva se odločili izstopiti še v Monopoliju.
To je bilo zelo priročno, saj je Monopoli na isti železniški povezavi. Vozovnica Bari–Monopoli je stala 2,60 €, od Monopolija do Brindisija pa sva plačali 7 €.
Monopoli sem poznala že iz prvega potovanja in takrat mi je bil zelo všeč. Tudi tokrat me ni razočaralo mesto samo. Stare kamnite ulice, majhni trgi, luštne gostilnice in kavarnice … vse skupaj ima prav poseben čar. Najprej sva si privoščili sladoled, potem pa se odpravili proti plaži.
In tukaj je prišlo razočaranje. Ne toliko zaradi gneče, saj je bila plaža precej polna že spomladi, ampak zaradi morja. Tokrat je bilo precej valovito, voda pa motna in rjavkasta namesto tiste čudovite turkizne barve, ki sem se je spominjala.
Čeprav je bilo morje tokrat celo nekaj stopinj toplejše, se nama sploh ni ljubilo kopati. Tako da sva se samo sprehodili, potem pa šli nazaj v mesto in pojedli odlično kosilo.
Monopoli bi kljub temu še vedno priporočila. Samo na morje tam ne bi računala kot na glavni razlog za obisk. Vsaj ne brez preverjanja vremena in stanja morja.
Plaža v Monopoliju tokrat in spomladi.
Lecce – največje presenečenje
Čeprav nisem ravno človek, ki bi na potovanju hodil od ene zgodovinske znamenitosti do druge, me je Lecce res presenetil.
Do tja sva se iz Brindisija pripeljali z vlakom. Vožnja traja približno pol ure, vozovnica pa stane 3,50 €. In potem samo hodiš.
Na vsakem koraku je kakšna neverjetna stavba, cerkev, trg ali zanimiva fasada. Lecce je najbolj znan po baročni arhitekturi in značilnem svetlem lokalnem kamnu, iz katerega so ustvarili neverjetno podrobne okraske. Med bolj znanimi znamenitostmi so Basilica di Santa Croce, Piazza del Duomo, Piazza Sant’Oronzo z rimskim amfiteatrom in grad Charlesa V.
In čeprav je vse skupaj precej zgodovinsko, se nama mesto ni zdelo dolgočasno. Prav nasprotno. Imelo je neko posebno atmosfero. Čeprav nisi ob morju, imaš zaradi svetlobe, kamna, odprtih trgov in južnjaškega utripa skoraj občutek, kot da si nekje ob obali.
Je pa Lecce precej bolj turističen kot Brindisi. Midve sva naleteli na kar nekaj vodenih skupin in ljudi je bilo precej. Ampak nama je bilo všeč. Tukaj sva pojedli tudi najboljši sladoled celotnega potovanja.
Poskusili sva še eno lokalno posebnost – rustico leccese, listnato pecivo, napolnjeno z bešamelom, paradižnikom in mocarelo. Nič kompliciranega, ampak zelo dobro.
Če si v Brindisiju ali drugje v bližini, je Lecce po mojem super izbira za celodnevni izlet.
Mesagne – čisto naključna izbira
Zadnji dan sva imeli let šele zvečer, Brindisi sva že dodobra prehodili, za kakšen večji izlet pa nama brez avtomobila ni več ostalo prav veliko možnosti.
Zato sva odprli zemljevid in pogledali, kam lahko skočiva z vlakom. Mesagne. Vozovnica iz Brindisija je stala samo 1,30 €. In čeprav je bilo čisto neplanirano, je bil ta izlet res super za zadnji dan.
Mesagne je majhno mesto, ampak ima precej karakterja. Lepi stari objekti, kamnite ulice, park, prijetne restavracije … Midve sva si našli klopco ob enem najbolj prometnih in zanimivih križišč ter samo sedli. In opazovali ljudi.
Totalni kaos, ki je tekel kot namazano kolesje. To je bil eden tistih trenutkov, ko pravzaprav ne potrebuješ nobene znamenitosti. Samo sediš in gledaš, kako poteka življenje okoli tebe.
Sva pa naleteli na manjšo težavo. Med približno 14. in 18. uro je bilo skoraj vse zaprto. To je v Italiji, predvsem na jugu, precej običajen del dneva. Dolg opoldanski odmor pomeni, da se trgovine in manjši lokali za nekaj ur zaprejo, nato pa se življenje spet začne proti večeru.
V turističnih krajih se nekatere restavracije vseeno prilagajajo turistom, tukaj pa sva v bližnji okolici našli samo eno odprto restavracijo. Na srečo je bila hrana odlična, tako da se na koncu nisva nič pritoževali.
Mesagne sicer ni mesto, za katerega bi si vzela cel dan samo zaradi ogleda. Za nekaj ur, spontan postanek ali zapolnitev časa pred letom pa je bil čisto super.
Kaj pa hrana in cene?
Njihove kavarnice so nama bile verjetno med najljubšimi stvarmi na potovanju.
Kava, rogljiček, kos focaccie ali kakšno pecivo, potem pa se samo usedeš.
Opazuješ ljudi.
Nič posebnega ne počneš.
In ravno to mi je bilo všeč.
Tudi tokrat me je Apulija glede cen prijetno presenetila.
Kava je bila skoraj povsod med 1,80 in 2,20 €.
Ko sem v trgovini zagledala Barilla špagete za 55 centov, mi je bilo iskreno žal, da sem se na letalo odpravila samo z nahrbtnikom.
Hrana v restavracijah se nama je zdela cenovno precej primerljiva s Slovenijo, včasih celo cenejša. Za kosilo ali večerjo s pijačo vred sva za obe v povprečju plačali okoli 30 €.
Sladoled je bil spet odličen, testenine tudi, o morskih sadežih pa sploh ne bi izgubljala besed. Če bi bilo po moje, bi jih jedli ob vsakem obroku.
Koliko naju je vse skupaj stalo?
Letalska karta iz Trsta in nazaj je bila 29 € na osebo, brez dodatne prtljage. In tokrat sva dejansko potovali samo z nahrbtnikom, ki je vključen v osnovno vozovnico. Za pet dni čisto dovolj.
Za štiri noči v res lepem apartmaju v centru Brindisija sva skupaj plačali nekaj več kot 300 €.
Parkiranje v Trstu na letališču za pet dni je bilo 67 € (še ceneje je na bližnjem privat parkirišču, ki je bil žal poln), gorivo do Trsta in nazaj pa približno 70 €.
Za hrano, pijačo in lokalne prevoze sva skupaj porabili med 100 in 150 € na osebo za vse dni.
Ko sva sešteli vse skupaj, je stal celoten izlet nekaj več kot 400 € na osebo.
Za nekaj dni na jugu Italije, z letalom, nastanitvijo, hrano in raziskovanjem več mest se mi je to zdelo precej dobro. Še posebej zato, ker nisva imeli občutka, da bi morali ves čas paziti na vsak evro.
Apulija brez avtomobila?
Ja. Ampak z eno opombo.
Če si želiš ogledati predvsem mesta, ki so povezana z železnico, je potovanje brez avtomobila zelo enostavno. Brindisi kot baza je pri tem zelo praktičen, saj si z vlakom hitro v Bariju, Monopoliju, Lecceju ali katerem drugem mestecu.
Če pa želiš obiskati predvsem plaže, naravne rezervate in manj dostopne kotičke, bi si avto izposodila vsaj za en dan.
Midve sva se zaradi slabih avtobusnih povezav nekaj izletom odpovedali. Ne zato, ker ne bi bili zanimivi, ampak ker se nama ni zdelo vredno izgubljati pol dneva z iskanjem pravega avtobusa in čakanjem nanj.
In včasih je tudi to del potovanja – malo prilagodiš načrt in greš tja, kamor je logistika preprostejša.
Bi šla še enkrat?
Po dveh obiskih Apulije lahko rečem, da se tega konca Italije še nisem naveličala. Prvič sem se zaljubila v Bari, Polignano a Mare, Monopoli, Alberobello in Matero.
Tokrat sem spoznala še nekoliko bolj vsakdanjo stran Apulije.
Brindisi, ki čez dan deluje skoraj malo zaspano, zvečer pa zaživi. Lecce, ki naju je presenetil kljub temu, da zgodovina običajno ni ravno najin glavni razlog za obisk mesta. Mesagne, kjer sva lahko samo sedeli na klopci in opazovali življenje. Bari, ki sem ga tokrat obiskala že drugič in ga zato doživela malo drugače. In Monopoli, ki mi je bil še vedno zelo všeč, čeprav nama tokrat morje žal ni bilo naklonjeno.
Najbolj pa mi je bil všeč ravno ta občutek vsakdanjega življenja.
Kava na hitro ali pa kava za pol ure. Ljudje, ki sedijo zunaj in klepetajo. Focaccia za zajtrk. Tržnica. Glasne ulice. Večeri, ki se začnejo precej pozno. In občutek, da ti ni treba ves čas nekam hiteti.
Po dveh obiskih imam seveda že nove ideje.
Tako da … očitno Apulija še ni rekla zadnje.
Če te zanima še več o Apuliji, preberi blog iz mojega prejšnjega potovanja.
Takrat sem s prijateljico raziskovala Bari, Polignano a Mare, Monopoli, Alberobello in Matero – vse skupaj v samo štirih dneh. Če se v Apulijo odpravljate prvič, boste tam našli še kar nekaj idej za izlet. ❤️
