Pred nami je bil še zadnji dan v Pai-u, saj smo naslednji dan že leteli iz Chiang Mai-a proti naši prvi morski destinaciji. Že pri zajtrku sem začutila, da nekaj ni v redu, saj je ga Maj ni niti dotaknil. Ker pa tudi doma nikoli ne plane po prvem obroku dneva, sem skrbi odrinila stran.
BAMBUSOV GOLF
Na internetu smo našli Pai Bamboo mini golf, ki smo ga nujno morali preveriti. Navigacija nas je pripeljala do hiške s prostorno zelenico, kjer pa ni bilo nikjer nikogar. Na vratih hiške smo našli obvestilo, da moramo za golf poklicati na neko številko. In res, čez 5 min se je že prikazala prijazna gospa, ki nam je podala palice in žogico. Bilo je vroče za znoret (skoraj sem si zaželela, da bi bila na tistem vlaku v Lampang) ampak ta bambusov golf je bil izjemno zabaven. Dokler ni Maj rekel, da ne bo več igral, ker ga boli trebuh. Da ne jé zajtrka je eno, da pa se odpove zabavni aktivnosti, pa je alarm za skrb. Še vedno sem upala, da je samo slučajno in, da bo kmalu bolje.
KITAJSKA VAS
Ker je bil še vedno za to, da nadaljujemo svojo planirano pot, smo se odpeljali do Santichon Village, kitajske vasice na vrhu hriba. Ta vas je znana po svoji izjemni arhitekturi, ki združuje tradicionalne kitajske stavbe s tajsko estetiko. Vasica pa ponuja tudi izjemne razglede na okoliške hribe in zeleno pokrajino. V centru vasi boste našli trgovine s tradicionalnimi tajskimi in kitajskimi izdelki, restavracije s pristnimi okusi in majhno šolo, kjer se lahko obiskovalci naučijo osnov kitajskega jezika. V času našega obiska je bilo vse bolj kot ne zaprto. Delale niso niti restavracije.
Vročina je bila res že neznosna in v bližini smo zagledali ogromen bazen, do katerega so vodile dolge stopnice. Izgledalo je, da je odprt za javnost. Maj se je počutil slabše (kar sem pripisala vročini), zato smo se odločili, da se ustavimo in osvežimo. Kopalk žal nismo imeli s sabo, zato sem upala, da se bodo otroci lahko kopali v spodnjem perilu. Predvsem zato, ker smo bili popolnoma sami. Ampak! Oskrbniki bazena so mislili tudi na to, saj so imeli cel nabor raznih kopalk, ki si si jih lahko izposodil. Pustimo to, da so bile vse prej kot trendovske. Sploh Rokove – ko sem ga zagledala, bi mi skoraj ušlo od smeha. Ker pa smo bili sami, je bilo to čisto nepomembno. Glavno je bilo, da so se otroci osvežili in Majevo počutje je bilo takoj boljše.
JAGODNA KAVARNA
Na poti nazaj smo se ustavili še v »instagramabilni« kavarni, ki je bila polna raznih kotičkov za slikanje. Tam je Maj večino časa preživel na wcju, kar mi je dalo vedeti, da to ni samo prehodno slabo počutje, ampak se mu kuha nekaj večjega. Bil je čas, da se opravimo v hotel.
Ob povratku se mi je zdel malo sumljivo topel in termometer je pokazal skoraj 39°C. Moje misli niso bile več tako zelo sproščene kot par ur nazaj. K temu pa ni pripomoglo niti dejstvo, da se je po svetu širil nov virus. Naslednji dan nas je čakal najdaljši premik – najprej 3 urna vožnja do Chiang Mai-a, letalo do Bangkoka in še eno do Surat Thanija. Ne rabim omenjati, da ponoči nisem zatisnila očesa…
Kako smo speljali naš premik in kaj za vraga si je otrok zakuhal, preberi v DOLG PREMIK PROTI MORJU.
