V mestu Hoi An smo ostale 4 dni. Malenkost preveč, saj nam je bilo zadnji dan že kar malo dolgčas.
Pred potovanjem smo si zadale, da bomo veliko hodile. Ker naše mnenje je, da peš najbolj spoznaš mesto v katerem si. In res smo. Da bi bilo vse skupaj malo bolj motivacijsko naravnano, smo štele korake, da smo se lahko zvečer »pohvalile«.
Sprehod do plaže
Tako smo se samozavestno podale peš proti plaži, ki je bila oddaljena dobro uro hoje. Saj to ne zveni tako hudo, kajne? No, vsaj dokler ne vidiš stanja pločnikov – če sploh obstajajo! Večinoma so služili kot parkirišča za motorje, kar je pomenilo, da smo morale vijugati po cesti ali iskati prehode med dvema naključno parkiranima skuterjema. Koliko spretnosti, prilagajanja in občasnega skakanja na robnik je bilo potrebnega, preden smo se končno prebile do plaže!
V tistem trenutku (in še ogromno-krat v nadaljevanju potovanja) sem bila tako zelo hvaležna, da je bila z nama najpotrpežljivejša in najprilagodljivejša punčka kar jih lahko najdeš! Saj je nekaj jamrala, da jo bolijo noge in da se ji ne da. Ampak smo potem vseeno opravile še celotno pot nazaj. 😉
Uživanje na plaži Hoi An-a
Ko smo prišle do plaže je seveda v trenutku pozabila na boleče noge in se zakadila v morje. Saj sem že omenila, da je morje v tem času čisto premrzlo, da bi se ji katera od naju pridružila? Imelo je nekje 21 stopinj. Ampak – ni zime za eskime, Kaja je uživala na polno.
Vietnamski sendvič - Bánh Mì
Preostale dneve smo preživele z običajnim pohajkovanjem po ulicah mesta, obveznim postankom za kosilo v Central Market Food Hall, kjer smo vedno odlično jedle. Po kosilu še par ulic gor, par levo in desno, vmes kakšno kavo in nato na poti domov večerja na stojnici z najboljšimi sendviči kar smo jih kdaj jedle.
Potepanje po mestu in uživanje v okusni hrani.
Bánh Mì je vietnamski sendvič, narejen iz hrustljave francoske bagete z dodanimi vietnamskimi sestavinami. Običajno vsebuje meso (svinjina, piščanec, govedina), zelenjavo (kumare, korenje, daikon), zelišča (koriander), pašteto in začimbe (čili, sojina omaka, majoneza). Obstaja pa seveda več različic. Sendvič je nastal v času francoskega kolonializma, danes pa je priljubljen po vsej državi. Je hitra, okusna in cenovno dostopna jed – me smo plačale okrog 1,5€ (v Da Nangu celo pod 1€).
Hoi An je res krasno mesto, vredno obiska! Mi bi se zagotovo še vrnili – ampak ne ravno v času kitajskega novega leta. 😅
Za konec Vietnama pa še par zanimivosti:
- Vietnam je največji izvoznik popra na svetu.
- Je drugi največji izvoznik kave na svetu.
- V Vietnamu je hupanje običajno uporabljen način komunikacije v prometu. Vozniki hupajo pri prehitevanju, vključevanju v promet, zavijanju ali opozarjanju na svojo prisotnost. To ni nujno znak jeze, ampak način, da se sporazumejo z drugimi vozniki, pešci ali kolesarji, saj je promet pogosto kaotičen.
- Je ena redkih držav v tem delu Azije kjer se vozi po desni strani ceste, ker so bili včasih pod francosko oblastjo, ki je uvedla ta sistem.
- Običajno je menjava denarja v zlatarnah ugodnejša kot v menjalnicah.
- Vtičnice v Vietnamu so enake kot na Tajskem – naš vtič sicer paše not ampak rad pada ven😅 Ni pa potrebno kupovati pretvornika, če se malo znajdeš.
- Večina ljudi ne zna angleško, tudi v hotelih ne preveč dobro. Ampak vse se da zmenit – odkar obstajajo pametni telefoni pa sploh.
Kljub nekaterim neprijetnostim, nas je Vietnam izjemno navdušil. Najbolj smo bili očarani nad osupljivo pokrajino, okusno hrano, predvsem pa nad izjemno prijaznimi ljudmi, ki so nam vedno znova pokazali pravo lepoto te čudovite dežele.
Adijo Vietnam – zagotovo se kmalu spet vidimo! Ogromno imamo še za raziskat.
Zdaj pa skok v naslednjo državo – do čisto drugačne Tajske kot smo je bili vajeni do zdaj.
