V Kuala Lumpurju smo se ponovno združili z babico, ki je nekaj časa uživala na Tajskih otočkih, in se skupaj odpravili proti najtežje pričakovani destinaciji našega potovanja.
Fotografije s tega otočka so nas že dolgo vabile in končno smo dočakali par dni lenarjenja na dolgih belih plažah pod palmami. No, skoraj…
Obtičali smo v Jakarti
Par dni pred poletom na otok Belitung smo dobili sporočilo, da je let iz Jakarte do otoka odpovedan. Let iz Kuala Lumpurja do Jakarte smo imeli zgodaj zjutraj, zato nismo imeli druge izbire kot, da sprejmemo naslednji let, ki so nam ga ponudili – naslednji dan okrog 12ih.
Ta situacija nam je precej zakomplicirala načrte. V Jakarti smo morali ostati eno noč, na našem rajskem otočku pa smo tako izgubili en dan. Na hitro smo morali poiskati nek hotel, kar je bilo še težje kot se sliši, saj je v bližini letališča precej slaba izbira.
Našli smo ugoden hotel, kakšne pol ure oddaljen od letališča, z zajtrkom in bazenom, zato smo se spet začeli veseliti nadaljnje poti. Kasneje, ob prihodu domov, smo podali vlogo na zavarovalnico, ki nam je pokrila nepredvidene stroške hotela. To je namreč vključeno v Turistično zavarovanje z asistenco v tujini pri Zavarovalnici Sava.
Ko smo prispeli v hotel, smo se ponovno zavedali kako zelo so lahko zavajajoče fotografije na spletu. Ta »simpatičen« hotel je bil pravzaprav precej zanemarjen in nevzdrževan. Isto je bilo z bazenom. Otroci so se sicer skopali, ampak naša predstava o sproščanju ob bazenu, s koktejlom v rokah, je hitro šla v pozabo.
Nič, situacija je bila takšna kot je pač bila, zato smo se sprijaznili s stanjem in upali, da dan čimprej mine. V okolici namreč ni bilo prav ničesar za počet. Prepozno je bilo, da bi se zapeljali do centra mesta, zato smo se sprehodili okrog hotela in »zašli« na nek lokalni market.
Očitno je to območje nazadnje gostovalo turista pred več leti, vsaj tako je izgledalo. Prav vsak človek na cesti je gledal za nami, na tržnici so nas celo snemali in slikali. Naša babi, stara mačka v potovanjih, je neprizadeto korakala in se smehljala domačinom, ostale pa je kar malo stiskalo pri srcu. Ni bilo prijetno imeti toliko pozornosti v očitno precej revnem predelu Jakarte. Bilo nas je samo 6 (od tega 3 otroci), po glavi so mi švigali vsi možni scenariji. Prvič od vseh potovanj po Aziji se nisem počutila varne.
Letališče v Jakarti in sprehod po okolici hotela.
Na srečo so bili vsi strahovi neupravičeni in ljudje so bili dejansko zelo prijazni. Mogoče nas je zmotil prvi vtis, ko smo zagledali skupino mladih fantov (okrog 10 let), ki so kadili! in nas grdo gledali, za njimi pa podobno skupino starejših moških.
Kakorkoli, dan smo preživeli in končno je prišel trenutek, da se podamo proti raju.
Belitung – naš raj na zemlji
Seveda ni vse potekalo po planih, ker – zakaj pa bi? Let iz Jakarte je zamujal več kot 1 uro in že smo mislili, da bo let odpovedan, ko se je končno prikazala stevardesa in odprla vrata za vkrcanje.
V trenutku, ko smo končno stopili na otok Belitung, je bilo vse pozabljeno. Na letališču nas je že čakal naš prevoz, ki nas je popeljal do našega naslednjega doma za naslednji teden.
Ob prihodu v resort se je naše razpoloženje drastično spremenilo na boljše. Čakali so nas barviti leseni bungalovčki med palmami in drugimi bujnim tropskimi rastlinami, tik ob dolgi peščeni plaži.
Bivali smo v 2 hiškah – eni večji za 4 osebe in eni manjši za 2. Vključno z zajtrkom smo za obe odšteli manj kot 80€ na dan.
Belitung - naš raj za cca 1 teden
Prvo jutro sem se zbudila že zelo zgodaj, tik po sončnem vzhodu. Takrat sem prvič zagledala našo plažo v vsej svoji veličini. Bil je čas plime, vse je še spalo, morje je bilo kot ogledalo. O barvi sploh ne bom izgubljala besed – turkizna! Sploh se ne da opisati lepote, ki smo ji bili priča ob tej uri na tej lokaciji.
Plaža pred našimi bungalovčki na otoku Belitung
Hitro sem zbudila še Roka in po tihem sva skočila v kopalke in se »odtihotapila« na plažo. Kaj kmalu sta se nama pridružili še Kaja in babi. Čeprav sva uživala v miru in tišini, enostavno nisem mogla, da ne bi zbudila še ostalih in z njimi delila te izkušnje. Fanta sta seveda neprizadeto prespala vso stvar.
Čisto vsako jutro po tem sva s Kajo skočili iz postelje in se še pred zajtrkom pognali v morje. Ampak tisto prvo jutro je bilo najlepše. Verjetno eno najlepših na vseh potovanjih.
Čas tukaj teče drugače
Že prvi dan smo spoznali, da čas tukaj teče drugače kot pri nas – veliko počasneje. Na zajtrk smo čakali več kot 1 uro, še dlje je trajalo pri večerji. Najprej nam je šlo na živce. Potem pa smo se sprostili in se navadili na njihov tempo ter samo uživali.
Med čakanjem smo kartali, se igrali kakšno igro, otroci so se zabavali s kužki in majhno mucko »Ginger« ali pa smo se vmes še skopali v bazenu tik ob restavraciji.
Igra z živalmi in uživancija v bazenu.
Edino kar smo tukaj pogrešali je bila bolj raznolika hrana in sadje. Za zajtrk smo jedli jajce, palačinko ali »porridge« (slana riževa kaša z raznimi dodatki). Za kosilo in večerjo pa smo imeli na izbiro riž s piščancem, »cup noodles« (instant nudli), pohančke in pomfri, burger, lignije in curry (ki si ga moral naročiti en dan prej).
Da smo lahko prišli do trgovine, smo za par dni najeli skuterja, nekaj dni pa smo imeli avto – za raziskovanje otoka. Ne pričakujte turističnih atrakcij, ker jih ni. Otok je zelo neturističen, mesteca so majhna, pretežno ob obali. Notranjost otoka je bolj divja, z veliko neokrnjene narave. Javnega prevoza tukaj ni. Za vse premike si je treba najeti avto ali skuter.
Dobra ampak ne preveč raznolika hrana v našem resortu na otoku Belitung.
Mimogrede, tukaj je dom simpatičnega bitjeca mentilin – drobnega primata z ogromnimi očmi, ki ponoči lovi žuželke in z neverjetnimi skoki premaguje razdalje več metrov. Je zaščitena in redka vrsta, zato ga boste le stežka uzrli, a domačini so nanj zelo ponosni, saj velja za simbol otoka. Žal ga tudi mi nismo videli.
Največje mesto na otoku je Tanjung Pandan, kjer najdeš večje trgovine in največ hotelov. Mi smo bivali bolj na severu na Tanjung Tinggi Beach.
Dnevi med palmami ob turkiznem morju
Poleg poležavanja, kopanja in igranja na pesku, smo z lokalnim čolnom odrinili tudi na sosednje otočke. Strošek izleta za cel dan je bil smešno nizek (žal se ne spomnim več točnega zneska). Če smo mislili, da je “naša” plaža čudovita, nam je čeljust padla dol, ko smo videli še ostale. Bili smo že marsikje ampak plaža na enem izmed sosednjih otočkov (natančneje Pulau Lengkuas) je bila zagotovo najlepša kar smo jih (zaenkrat) obiskali.
Izleti s čolnom po okoliških otočkih.
V sklopu izleta smo tudi šnorklali na eni izmed najboljših točk in občudovali milijone ribic, ki so nič kaj sramežljivo plavale okoli nas. Dokler se jim ni pridružila morska kača, ki nam je malce nagnala strah v kosti. Naš »šofer« je rekel: »Safe, safe!« Hm.. Google je kasneje povedal malo drugače. Naj bi sicer res redko napadle, so pa izjemno strupene. Dobro, da tega nisem prebrala prej.
V raj po obvozu (in enako nazaj)
Zakaj bi mirno preživljali naše zadnje trenutke na otoku, če se pa lahko ponovno nekaj zaplete? Že na poti sem so nam odpovedali let, potem pa 2 dni pred odhodom dobimo sporočilo, da je odpovedan še naš povratni let! Naslednji možen let je bil par ur kasneje. In tako bi seveda zamudili naš let iz Jakarte v Kuala Lumpur. Dejansko nam je šlo navzkriž za slabi 2 uri. Pisali smo na vse strani, iskali alternative, na koncu pa smo se sprijaznili, da bomo morali kupiti nove letalske karte.
Pozabili smo na ta strošek in izkoristili še zadnje dni v raju.
Belitung s svojimi krasnimi sončnimi zahodi.
Belitung na kratko
Belitung je res neturističen – brez ulične hrane, brez večernih zabav in animacij za otroke, a z nečim, kar se zdi vedno bolj redko: mirom, pristnostjo in naravnimi lepotami.
Nas je navdušil? Jaaa! Pa četudi smo vsak dan jedli samo riž in piščanca. In jajca za zajtrk.
Bi se vrnili? Brez oklevanja! Še zdaj, ko smo že dolgo doma, otroci sprašujejo kdaj gremo spet. Mogoče pa res. 😊
Zdaj pa proti naši zadnji lokaciji pred odhodom domov – Kuala Lumpur – med nebotičniki, tržnicami in tropskim kaosom
