Zjutraj nas je pričakal pravi tajski zajtrk – juha. Kljub visokim temperaturam že ob zgodnjih urah, Tajci velikokrat začnejo dan z juho. Tudi nam je teknila.
TAJSKO PODEŽELJE IN VSAKODNEVNA OPRAVILA
Po zajtrku so nas hitro zaposlili in nam pokazali kako izgleda življenje na tajskem podeželju. Najprej smo punce nastrgale kokos (za sladke cmočke, ki smo jih dokončali kasneje), potem pa so nas naučili naredit solato iz zelene papaje. Čeprav se mi ni slišalo preveč okusno, in je ne bi naročila v restavraciji, sem po pokušanju spremenila mnenje. Sem jo kasneje še večkrat naročila ampak nikjer ni bila tako dobra kot ta, ki smo jo naredili sami.
Medtem so fantje porezali bananine liste, ki jih uporabljajo na vse možne načine.
Vsakodnevna opravila na tajskem podeželju.
OBISK OSNOVNE ŠOLE
Ko smo končali z jutranjimi opravili, nas je čakal (meni najljubši del bivanja pri Sebi in Bui), obisk lokalne osnovne šole. Šolarjem smo od doma prinesli darilca in se tako zahvalili, da smo jih lahko obiskali. Za obisk šole smo se odločili, ker sem želela, da naši otroci vidijo kako priviligirani so, da lahko obiskujejo tako šolo kot jo. In kako zelo so, po eni strani, otroci na drugem koncu sveta podobni njim. Po drugi strani pa se njihov način življenja tako zelo razlikuje od našega.
Lahko rečem, da smo bili eni drugim približno enako zanimivi. Tako kot so oni »eksotični« nam, tako smo bili mi njim. Verjetno celo bolj. Ko smo se razgledovali po učilnicah in dvorišču, me je bolelo srce. Ob tem sem se spet zavedla kako zelo smo ljudje v bolj razvitih delih sveta razvajeni. Kako ne znamo ceniti to kar imamo. In imamo ogromno. Pa tudi to ni nikoli dovolj. Tukaj pa ljudje živijo z minimalno materialnimi dobrinami in izgledajo veliko srečnejši. Mislim, da se je tudi otrok ta obisk zelo dotaknil.
Skromne učilnice v tajski šoli.
ZLATI TEMPELJ
Naslednja točka je bil ogled čudovitega zlatega templja na hribu, s še bolj čudovitim razgledom na okolico. Tukaj me je pičil pajek. Tak, zelo podoben našim suhim južinam. Naslednjih par ur sem živčno čakala, če bom preživela. Na srečo sem 😉
Eden lepših templjev, ki smo jih obiskali.
Jedli smo najboljši Pad Thai, potem smo se pa ustavili še ob reki, kjer je bilo ogrooomno ogrooomnih rib. Seba je izzval fanta, da kakšno ulovita. Z mrežo in vedrom. Poskušala sta tudi z rokami. Pa jima ni uspelo.
Tajsko podeželje: najboljši Pad Thai.
Ko smo ju uspeli odtrgat od rib, smo se vrnili »domov«, kjer so se otroci zaigrali, odrasli smo imeli pa par minutk miru. Ker smo naslednje jutro odhajali, sta nas babica (za katero nihče ne ve koliko je v resnici stara) in stric blagoslovila ter nam okrog rok zavila vrvico, ki naj bi ponazarjala srečo. Te zapestnice smo imeli na sebi še več mesecev, kot spomin na ta čudovit del potovanja.
Tajsko podeželje: tradicionalni ritual.
TAJSKA VEČERJA
Zvečer so nam pripravili večerjo, ki si jo Tajci radi privoščijo. Thai suki ali vroč lonec, na kateri si pečejo zelenjavo in meso, ter kuhajo juho. Če otroci ne bi bili tako zelo utrujeni in razdivjani, bi morda celo tudi jedli kot Tajci – da bi si vzeli čas. Tako pa je bilo vse skupaj bolj na hitro, saj jih je bilo treba po hitrem postopku pospravit v posteljo.
Če z eno besedo povzamemo bivanje v Seb&Bua Homestayu, bi rekli samo – NEPOZABNO.
Naslednji dan nas je čakal zgodnji odhod nazaj proti Chiang Mai-i, kjer smo rentali avto in se odpravili še malo bolj severno, v mesto Pai.
Nadaljevanje v blogu PAI – TAJSKA NIRVANA.
