Po zajtrku smo pobrali prtljago in se za 2 dni preselili v džunglo. No, ne čisto zares. Smo pa bili precej blizu tega.
Z vlakom smo se odpeljali proti Lampangu. Verjamem, da bi lahko bila pot zelo prijetna, če ne bi bilo na vlaku tako ledeno mrzlo, da sem skoraj malo čakala, da bom skozi okno zagledala pingvina. Seveda nisem imela v nahrbtniku ničesar razen tanke jopice. Nas je ta pot zagotovo izučila, zato zdaj vsakič vlečemo s seboj potovalno dekico, ki se zloži dovolj na malo, da ne dela gužve ampak je vseeno dovolj topla, da nas obvaruje pred brutalnimi tajskimi klimami.
"Polarni" vlak za Lampang in pavza za palačinke.
TAJSKI BOKS
Prva postaja ob prihodu v Lampang je bil tajski boks! Ok, čisto prva je bila kava in mini palačinke. Potem pa boks. Še ena aktivnost, namenjena našima fantoma. Večkratni boksarski prvak jima je pokazal kako se pravilno namesti rokavice in ju je naučil nekaj osnovnih gibov. Super izkušnja, ki jo priporočam vsem malim (ali velikim) športnim navdušencem.
Lampang: Tajski boks.
HOMESTAY SEB&BUA
Ko smo dobro zašvicali (fanta od boksa, mi pa…od gledanja – ja, na Tajskem se ti tudi ob tem močno zarosi čelo), nas je Seba odpeljal k njim domov, v Homestay. Dobrodošlice, ki smo jo bili deležni, sigurno nismo pričakovali. Sebastijanova žena Bua nas je, nasmejana do ušes, pričakala z raznobarvnimi koktejli in sadjem, ob čemer so se nam pocedile sline. Ob pogledu na naše hiške in okolico, smo ostali brez besed. Bili smo na tajskem podeželju, tik ob gosti džungli, sredi neokrnjene narave,… Počutili smo se kot, da bi čas zavrteli za kar nekaj let nazaj. Če se boste kdaj potikali tam naokoli, zares priporočamo, da kakšno noč preživite v Seb&Bua Homestay-u. Kilometre in kilometre daleč naokrog ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem drugem turistu. Ob tem ne gre drugače, kot da se počutiš nekako…posebno.
Dobrodošlica ob prihodu.
Še beseda ali dve o naših »hiškah«. Pred prvim obiskom Tajske, ne bi NIKOLI niti pomislila na to, da bi spala nekje, kjer že na daleč vidiš, da ima »razna golazen« prosto pot, da te ponoči obišče. Na srečo smo te zadržke odvrgli že leta 2019, in smo bili samo pristno očarani nad bambusovimi bungalovčki, ki so premogli blazino za spanje in komarnik. In luštno majceno terasico, na kateri sem zjutraj (ko so še vsi ostali spali) opazovala kmete, ki so pripeljali na pašo vodne bivole ter uživala v zvokih narave.
Naš dom za 2 noči.
V DŽUNGLO
Ko smo se namestili in razkomotili, nas je Buin stric odpeljal v džunglo na hiter »tečaj« preživetja. Pokazal nam je kako iz bambusa naredimo kozarec, v katerega z listov zberemo vodo. Naredili smo tudi žlico, iskali rakce, našli precej grdega pajka in jedli nekaj podobnega fižolčkom (kar sem žal pozabila kako se reče). Sprehod po džungli sploh ni bil tako strašljiv, kot sem sprva mislila. Verjetno je za mojo predstavo kriv vpliv televizije. Vsaka džungla pač ne mrgoli od tigrov, panterjev, opic, kač in drugih bitij, ki sem jih pričakovala. Bilo je predvsem zelo poučno in zanimivo tudi vsem trem otrokom.
Raziskovanje džungle.
ŽIVLJENJE NA DEŽELI
Ob vrnitvi v homestay, smo pripravili večerjo. Bambus smo napolnili z rižem in kokosovim mlekom, katerega je stric spekel na ognju, ki ga je zakuril na polju. Zraven je napikal še sveže ulovljene ribe. Takrat je naš starejši zbirčnež razglasil ta riž za najboljši riž, kar ga je kdaj jedel. In še danes trdi enako.
Bonus obiska je bila Sebastijanova in Buina hčerkica, ki je bila istih let kot naša Kaja, zato jim tudi družbe ni manjkalo. In igrač.
Po večernem druženju, smo se umili v tipični tajski kopalnici, kjer je namesto tuša sod z vodo in zajemalka. Enako (samo manjše) nas je pričakalo na wcju. Nobenega kotlička. Wc papirja se na Tajskem ne meče v wc. Zato imaš vedro in zajemalko. Da se umiješ in »potegneš« vodo. V »modernejših« straniščih imaš straniščno prho (ali kako se to imenuje?). To nas ni presenetilo saj smo šok ob prvem obisku wc-ja doživeli že leto poprej. Ampak se hitro navadiš. Tudi otroci so se. To je pač nekaj kar je na Tajskem normalno, zato bo normalno tudi za nas.
Prva noč je bila…zanimiva 😊 Seveda so spet vsi popadali in se niso pustili motiti, mene pa je pokonci držal orkester narave. Poslušala sem lajež psov, petje nočnih ptic, zvoke kuščarjev in raznih drugih živalic. Postelje so bile pa presenetljivo udobne.
Kako je potekal naš drug dan med domačini, si preberite v TAJSKO PODEŽELJE IN OBISK LOKALNE ŠOLE.
Če bi radi doživeli podobno ampak čisto svojo izkušnjo na podeželju tajske, je tukaj POVEZAVA DO FB STRANI SEB AND BUA WORLD.
