Po dnevu in pol končno na našem prvem cilju!
Mesto Chiang Rai leži v objemu bujnega tropskega okolja, v bližini meje z Laosom in Mjanmarom, obdano z gorami in gozdom. Od bolj obiskanega mesta Chiang Mai je oddaljeno slabih 200km. Zaradi svoje slikovite pokrajine je zelo priljubljena točka za pohodništvo, mesto in okolica pa ponujata še veliko več.
V Chiang Rai-u smo ostali 2 noči. Nastanjeni smo bili v majhnem hotelu, s super lokacijo ampak zelo žalostnim zajtrkom.
Prispeli smo okrog devetih zvečer, utrujeni od dolge poti, vendar je radovednost in lakota prevladala, zato smo se kar takoj odpravili na lov za prvo tajsko hrano.
Našli smo pristen market s hrano, ki se mi je od vseh najbolj vtisnil v spomin. Verjetno tudi zato, ker je bil naš prvi. In prvega ne pozabiš 😊 To je bil res trenutek, ko smo doživeli enega večjih kulturnih šokov. Kasneje smo se takih in podobnih marketov seveda navadili. Ampak prvi pogled na ta »trg« z mizami in stoli, naokrog pa vse polno stojnic s hrano, je bil res nekaj posebnega. Če do takrat nismo pospravili svojih predsodkov in znižali higienskih meril, smo v tem trenutku morali narediti prav to.
Food market v Chiang Rai-u.
Mize so bile umazane, zato sem najprej potegnila ven prvo pomoč, ki ne sme manjkati v vaši torbi, sploh če potujete z otroki – mokre robčke. Za vsak slučaj pa še razkužilo. Ko se je miza bleščala, smo šli na obhod. Ne bom lagala, tisti kuščarji na stenah kuhinj mi niso bili preveč všeč. Tudi ne to, da so posodo umivali brez tekoče vode. Ko sem na poti na zunanji javni wc (ki se mu komaj lahko tako reče) srečala podgano, sem se pa zares vprašala, če je tukaj varno jest. Ampak ja, je. Nikoli se ni noben od nas zastrupil s hrano. Pa smo jedli res večinoma na tržnicah in ob cestah. Kaj hitro sem se naučila, da taka je pač realnost Tajske. Zato sem si nataknila nazaj na nos svoja »rožnata očala« in take stvari pač spregledala. Tisto prvo večer smo se res napokali do vrha pa še malo čez.
In tako se je zaljubila v kokos..
WAT RONG KHUN (WHITE TEMPLE)
Naslednjo jutro smo se, po zelo skromnem zajtrku, odpravili proti naši glavni točki – Wat Rong Khun. Ko sem med brskanjem po internetu naletela na fotografijo tega pravljičnega templja, sem takoj vedela, da gremo tja. Četudi še nisem vedela kje točno je.
Naš glavni razlog za obisk tega krasnega kraja na severu Tajske, je bil najbolj znan tempelj – Wat Rong Khun oziroma White temple. Ta tempelj je eden izmed najbolj ikoničnih in edinstvenih verskih spomenikov na svetu. Zgrajen je skoraj v celoti iz belega marmornatega betona in stekla. Bela barva naj bi predstavljala čistost in svetost v budistični tradiciji. Wat Rong Khun ni tradicionalen budistični tempelj, temveč je sodobna umetniška interpretacija budizma, katerega je oblikoval in financiral arhitekt Chalermchai Kositpipat.
Notranjost templja je okrašena s slikami, ki združujejo tradicionalne budistične motive s sodobnimi elementi, vključno z upodobitvijo Supermana, Spider-Mana in drugih znanih figur.
Tega nekako nismo pričakovali tukaj..
Ker smo bili še čisto neizkušeni, so nam prevoz priskrbeli v hotelu. Čeprav je bilo prejšnji večer videti zelo malo turistov, jih je tukaj -seveda- kar mrgolelo. Ob pogledu na to umetniško čudo, so nam čeljusti skoraj popadale po tleh. Če boste kdaj kje v bližini, vam res toplo priporočam ogled, ker tega ne boste našli nikjer drugje na svetu.
Obesili smo tudi svojo željo...
V sklopu templja najdete še več drugih budističnih stavb, modernih in tradicionalnih skulptur, stojnice s sadjem in pijačo ipd.
SINGHA PARK CHIANG RAI
Ker smo se zapičli samo v ta tempelj, drugih planov nismo imeli, zato je bilo treba na hitro nekaj poiskat. Nedaleč stran smo našli park – Singha Park Chiang Rai.
Prevoz smo si poiskali kar tam, na licu mesta. To je bila prava dogodivščina. Peljali smo se namreč v manjši verziji Songthaew-a. Songthaew je manjši tovornjaček, ki je dobil ime po dveh sedežnih klopeh, pritrjenih vzdolž obeh strani zadnjega dela tovornjaka. Na zadnji del vozila je nameščena streha, na katero imajo pritrjene zavese ali plastično folijo za zaščito pred dežjem. Nekateri imajo celo okna.
Vožnja do parka je kar prehitro minila. Zemljišče parka Singha Park Chiang Rai je bilo nekoč namenjeno gojenju ječmena za proizvodnjo piva. Pivo Singha je bila prva pivovarna na Tajskem, ki so jo ustanovili leta 1929. Beseda Singha pomeni lev, kateri je tudi logotip za pivo Singha. In prav ta zlati lev vas pričaka na vhodu parka. Kasneje so kmetijska zemljišča spremenili v trajnostni kmetijski turistični park.
V parku boste našli cvetlične vrtove, jezera, travnike, plantaže čaja, orhideje in celo živalski vrt in zip line. Za raziskovanje parka si lahko izposodite kolesa, ali pa se popeljete z električnim vlakcom. Seveda je poskrbljeno tudi za hrano in pijačo.
Za raziskovanje tega ogromnega parka in vsega, kar ponuja, lahko porabite cel dan ali nekaj ur. Mi smo ga obiskali samo na hitro, saj je nekatere med nami dajal jet-lag. Poleg tega je bilo vroče za znoret, mi pa se še nismo čisto aklimatizirali. Otroci so se zabavali na travniku okrog gromozanskega leva, pojedli smo sladoled, in šli dalje (beri: v hotel počivat).
Zlata Singha.
Tukaj smo tudi prvič prakticirali Grab, s katerim smo imeli tudi kasneje super izkušnje. Ker nas je bilo veliko, smo tako plačali enako ali celo ceneje, kot bi nam zaračunali za vožnjo s Songthaew-om, kjer se šteje osebe.
Med počitkom sva rezervirala karte za avtobus, s katerim naj bi naslednji dan odpotovali proti Chiang Mai-u. Ko sma uspela zbuditi najine sopotnike, ki so spali kot ubiti, smo se odpravili še na zadnjo večerjo.
Krožni promet v Chiang Rai-u.
Blizu hotela smo našli restavracijo z Dim Sumi, katere z mamo naravnost obožujema. Izbira je bila ogromna. Od zelenjavnih, piščančjih, svinjskih, morskih, do takih s piščančjimi kremplji, sladkim nadevom, polnjeni s fižolom, in raznimi drugimi »eksotičnimi« nadevi. V sklopu restavracije so imeli bilijard mizo, ki je med čakanjem na hrano zabavala moški del ekipe.
Nadaljevanje si preberite v naslednjem blogu – Chiang Mai: 200 KILOMETROV V 4 URAH IN LJUBEZEN NA PRVI POGLED
