Že dlje časa smo se pogovarjali o ideji, da bi odpotovali na Tajsko. Pa smo kar nekako odlašali. Spraševala sem se, če smo pripravljeni na vse izzive, ki nas čakajo na poti. Še nikoli nismo leteli tako daleč, nekam kjer je kultura tako drugačna kot smo je vajeni. Otroci so bili takrat stari 8, 6 in najmlajša dobro leto. Ali bodo zmogli pri miru sedet na letalu najprej dobrih 5 ur in potem še nekje 7? Tega si sploh nisem znala predstavljat.
Ok, pot bomo nekako že pregurali, kaj pa potem tam? Kaj bojo jedli otroci? Tam je baje vse pekoče in jedo čudne stvari. Kaj, če zbolijo? Starša sta že bila na Tajskem in oče je zbolel za Dengo (bolezen, ki jo prenašajo komarji). On, ki ga komarji tudi povohajo ne! Kaj bo z nami, ki smo običajno prava poslastica za komarje? Kaj pa kače? Pa tista gosenica, ki te lahko ubije? In… S takimi in drugačnimi vprašanji sem se ubadala precej časa, dokler ni nekega dne padla odločitev. GREMO!
K temu je ogromno pripomogla moja mama, ki je imela veliko več izkušenj s čezoceanskimi potovanji in mi je dala pomirjujoč odgovor na vsako mojo nesigurnost. Po domače povedano, brcnila nas je v rit. Če se bomo samo spraševali kako in zakaj in kaj pa če.. Najbolje, da kar ne gremo več iz hiše.
Na to prvo potovanje sem se zares dobro pripravila. Prebrala sem si na tone člankov, pridružila sem se skupini Thailand advice and travel tips na Facebooku, kar mi je izjemno pomagalo pri načrtovanju. Seveda pa tudi moja mama, katera se je pridružila naši odpravi.
Karte smo rezervirali skoraj 1 leto vnaprej, torej je bilo časa za organizacijo na pretek. Počasi je začel strah pojenjati in nadomestilo ga je vznemirjenje. Odgovorila sem si na vprašanja, ki so me pestila, naredila sem back up plan za razne možne situacije in začela uživati v procesu organizacije potovanja.
PRVI ČEZOCEANSKI LET Z OTROKI
Prišel je težko pričakovani februar. Ko sem že skoraj začela razmišljati, da potovanje odpovemo (seveda smo letalske karte zavarovali ), saj so otroci en za drugim zboleli, se je par dni pred odhodom vse postavilo na pravo mesto.
Let, ki smo ga rezervirali je bil za nas idealen, saj je večinski del poti potekal ponoči in bi otroci tako lažje zaspali. Leteli smo s Qatar Airways. Štartali smo iz Zagreba, čez Doho in pristali v Bangkoku. Najbolj sem se bala kako bo pot prenesla naša malčica, saj je bila ravno v fazi, ko je je bilo povsod polno. Poleg tega pa je ekrani in risanke še niso zanimale. Kar se fantov tiče, me ni skrbelo. Glede na ponudbo risank in igric na letalu sem vedela, da jima ne bo hudega. Poleg tega sem vsem pripravila razne prigrizke in igrače, da bi se lahko zamotili. Več o pripravi za na pot z otroki, si preberi v članku KAKO SE PRIPRAVITI NA POTOVANJE Z OTROKOM.
Letališče v Dohi.
Pot je potekala proti vsem pričakovanjem. Naša enoletnica je, skoraj, da ne, spala od trenutka, ko je letalo dvignilo koleščke, do takrat, ko smo pristali. Kar pa ne morem reči za sebe. Ker še ni potrebovala svojega sedeža, je sedela na meni. Žal je bila že malenkost pretežka za njihovo »izvlečno« posteljico (ki jo lahko vnaprej rezerviraš), smo pa si zagotovili sedeže v prvi vrsti in imeli tako vsaj malo več prostora. Največji izziv (poleg spanja) je bilo pojest obroke, ki smo jih dobili. Ampak sem nekako preživela 😊 Kljub neudobni poti, bi se tudi danes odločila, da ne vzamemo dodatnega sedeža, saj smo tako precej privarčevali. Če ste radi bolj »na komot«, pa vam vseeno priporočam nakup.
Pred rezervacijo letalskih kart mi opcija s prestopom ni preveč dišala. Dodatni premiki, kontrole, iskanje, čakanje… Ampak sem si bila takrat tako zelo hvaležna. Vsi smo potrebovali pavzo za pretegnit noge. In letališče v Dohi je res vrhunsko.
KONČNO NA TLEH
Ob pristanku v Bangkok nas je najprej šokirala vročina, saj je bila v Sloveniji takrat zima in na te razmere nismo bili navajeni. Hitro smo se preoblekli v tanjša oblačila in se navdušeno odpravili na raziskovanje letališča. Ker me je še vedno zelo skrbelo zaradi komarjev, sem najprej zavila v njihov 7/11 (veriga trgovinic, ki so odprte 24/7 in jih najdeš praktično povsod) in kupila sprej proti komarjem, za katerega sem izvedela v facebook skupini in kasneje ugotovila, da dejansko deluje. Sicer sem sopotnikom res težila na vsake 4 ure, ampak tako je moja zaskrbljenost glede Denge počasi pojenjala.
Letališče v Bangkoku
Zaradi prebranih opozoril glede gneče na carini, smo izbrali poznejši let do Chiang Rai-a. Kar pa nismo vedeli, je bilo to, da imajo za družine posebno vrsto in smo uradne zadeve uredili izjemno hitro. Nato pa je sledilo kar mučno čakanje. Vsi smo bili utrujeni, na letališču je bila grozna gneča in komaj smo našli prostor za sedet. Ampak tudi to je minilo in že smo sedeli na letalu za Chiang Rai.
Nadaljevanje v članku CHIANG RAI IN TEMPELJ KOT IZ PRAVLJICE.
