Po našem izletu po rajskih otočkih v okolici Corona, smo bile seveda utrujene. Cel dan na čolnu, sonce je pripekalo, … Ampak jaz sem se počutila mogoče malce preveč utrujeno. Ob prihodu v hotel me je začela precej boleti glava in začutila sem rahlo slabost.
Še vedno sem to pripisovala napornemu dnevu, zato se nisem preveč sikirala in smo se odpravile v mesto na večerjo. Tam pa se je stanje precej poslabšalo. Počutila sem se vedno slabše, začelo me je zebst, bila sem omotična in bilo mi je že tako slabo, da hrane niti videt nisem mogla. Zato sem se po hitrem postopku prestavila nazaj v hotel.
POSTALO JE JASNO, DA BO TREBA V BOLNIŠNICO
Dobila sem vročino, slabost pa je bila vedno hujša. Praktično celo noč nisem spala saj sem imela na 15 minut obiske wc-ja. Ob 5ih zjutraj mi je bilo dovolj. Zbudila sem mamo in ji povedala, da grem v bolnico. Čez 10 ur bi morale biti na letališču in odleteti proti Tajski. Pot bo ekstra naporna, s 3 prestopi in trajala bo celo noč. Taka nikakor ne bom zmogla tega!
Tako sem kontaktirala klicni center Zavarovalnice Sava (na potovanje seveda nikoli ne gremo brez Turističnega zavarovanja z asistenco v tujini!), ki so mi dali možnost, da počakam, da mi oni poiščejo ustrezno ustanovo, ali pa jo poiščem sama, plačam s svojim denarjem in dobim potem povrnjene stroške.
Običajno bi počakala. Tokrat pa čas ni bil na naši strani, zato sem morala čimprej ukrepati.
Da stvar ne bi bila preveč enostavna, je bila seveda nedelja in vse zasebne bolnišnice so bile zaprte! Tako mi je ostala samo urgenca v javni bolnišnici, kakšna 2 km oddaljena od našega hotela.
Sprehodila sem se do ceste, da bi poiskala tuk tuk. Ura je bila nekaj čez 7, ravno je bil čas za nedeljsko mašo. Kljub številnim tuk tukom, sem imela nekaj težav dobit prevoz, ker so vsi poslušali mašo in se niso pustili motiti. Na koncu se me je en usmilil in me odpeljal do bolnice.
Tam pa se je prava pustolovščina šele začela 😅
OD RECEPCIJE DO IZVIDA – FILIPINSKA BOLNIŠNIČNA IZKUŠNJA
Ne vem, če sem že povedala, ampak na Filipinih smo bile res ekstra presenečene kako dobro govorijo angleško. Po izkušnjah iz drugih koncev Azije, smo pričakovale veliko manj. No, na mojo srečo, sem se tukaj lahko vse lepo zmenila v angleščini.
Najprej so mi dali v roke recept, s katerim sem morala v bolnišnično lekarno, kjer sem dobila zdravila in ‘pripomočke’, ki sem jih potrebovala. Torej, posodice za vzorce, infuzijo in še kakšno zadevo, ki se je ne spomnim. Ko sem jim prinesla to nazaj, so me z novimi papirji poslali v laboratorij. Ko sem končala, sem šla nazaj, kjer so me priklopili na infuzijo, medtem ko sem čakala na izvide.
Čez kakšne pol ure je prišel do mene eden od osebja in mi rekel, da greva na rentgen. Malo sem debelo pogledala – zakaj bi morala na rentgen, če imam ‘samo’ prebavne težave? Ampak ok, že vedo kaj delajo. No, ali pa tudi ne… Ko me je pripeljal nazaj, je namreč ugotovil, da bi tja moral peljati žensko iz sosednje postelje, ne mene. 😅
Končno so prišli izvidi – okužba z bakterijo. Kje sem jo staknila, nimam pojma. Vedno sva vsaj 2 jedli isto hrano. Ekstra previdne smo bile z vodo in higieno rok.
OD LEKARNE DO LEKARNE (IN NAZAJ V BOLNICO)
S kupom papirjev so me najprej poslali v računovodsko pisarno, kjer sem morala plačati oskrbo. Potem so me spet poslali v bolnišnično lekarno po zdravila. Dobila sem antibiotike, neke praške za hidracijo, tablete proti trebušnim krčem, paracetamol, probiotike in še ene antibiotike za zadnje par dni jemanja.
Prijazna teta v lekarni mi je dala paracetamol in povedala, da druga nimajo. Čakaj – kaj? Pa sem šla spet nazaj in povedala, da nimajo zdravil. In so mi rekli naj grem ven iz bolnice in poiščem drugo lekarno, da tam pa verjetno imajo. Ko bom jih našla, morem prit nazaj s papirji in računi, da mi napišejo še potrdilo za zavarovalnico. Takrat sem bila že čisto na koncu z močmi in kar nisem mogla dojet kako za boga naj jaz zdaj iščem zdravila po celem mestu.
Ker mi ni preostalo druga, sem pač šla. Vsa srečna sem dokaj blizu našla lekarno. Tam sem dobila probiotike, tablete za krče in hidracijski prašek, druga pa niso imeli. Kaj zdaj? »Go there, 300m and ask.« Aha ok, torej iščem spet drugo lekarno. Druga lekarna je bila zaprta. Gledam mapo na Googlu, najdem še eno. Aleluja, končno bo vsega konec, komaj sem se še premikala po tisti vročini. Prijazen gospod me založi z antibiotiki in mi pove, da tistih drugih pa nimajo. In, da se jih nikjer na Palawanu ne dobi.
S polnimi rokami papirjev, tablet in flašo vode sem se čisto izmučena privlekla nazaj v bolnico, kjer sem jim povedala, da teh zdravil ni nikjer za dobit in kaj naj naredim? Najprej so imeli neke ideje o tem naj jih poiščem na Tajskem, ali pa v Manili, če imam tam prestop. Ja seveda, najboljše, da obrnem vse lekarne v JV Aziji 
No, na koncu so rekli naj pač jem še 3 dni dlje tiste antibiotike, ki jih že imam. In sem spet šla v lekarno po dodatno dozo.
V hotel sem prišla ravno še pravi čas, da sem zmetala stvari v kovček in smo šle na pot.
Ogromno takih in drugačnih poti smo že dali skozi. Ampak ta je bila daleč najbolj naporna od vseh. Na srečo pa so tablete kaj hitro začele delovati, zato sem vsaj vse polete prespala.
Malo več o naši poti do Chiang Mai-a in prvih vtisih tam, PRIHAJA KMALU.
