Datum odhoda je bil že čisto čisto blizu. Kaja je celo zimo zimo preživela brez večjih prehladov in viroz, zato se s tem nisem obremenjevala kot običajno pred potovanjem. In pride zadnji teden do najinega odhoda – Kaja zboli. Brez vročine ampak dovolj, da se je prižgala rdeča luč.
S temi boleznimi pred in med potovanji mi res nimamo sreče. Čisto vsakič je nekaj. Zato pri nas sploh ni vprašanje ali bi uredili Turistično zavarovanje z asistenco v tujini ali ne. Zaradi bolezni še nismo rabili odpovedati potovanja in na srečo ga tudi tokrat nisva. Se pa nam je že večkrat pripetilo, da smo morali zavarovanje koristiti na destinaciji (držim pesti, da ga tokrat ne bo treba). Mi vedno zaupamo Zavarovalnici Sava, ki nas nikoli ne pusti na cedilu.
Na dan »D« je Kaja samo še malo smrkala, zato sem v nahrbtnik spakirala 5 paketov robčkov več, dodala še termometer in nekaj za zbijanje vročine (za vsak slučaj).
FILIPINI, PRIHAJAVA!
V nedeljo okrog 4-ih zjutraj se nas je vseh 5 spakiralo v avto in pičili smo proti Dunaju. Bilo je nekaj pritožb nad zgodnjo uro in dolgo vožnjo »po nepotrebnem«, ampak na koncu sva jih kupili s sendviči in prigrizki za po poti. 😀 Kaj? Pač sva želeli še zadnji trenutek vse po vrsti objet in jim pomahat v slovo. Pogrešali jih bova.
Iz Dunaja sva leteli do Istanbula in nato do Kuala Lumpurja, kjer se bomo dobile z babico, ki se je že dober mesec prej potepala po Indoneziji, Tajski in Maleziji.
Me je skrbelo kako se bova sami znašli na poti? Konec koncev še nikoli nisva potovali čisto sami (razen krajšega leta iz Tajske do Malezije). Ne, ni me skrbelo. Dovolj letališč sva že dali skozi, da sva do potankosti poznali postopek. Če bi se kje vseeno zapletli, pa so tam ljudje, ki nam še nikoli niso odrekli pomoči.
Tokrat sva prvič potovali samo z ročno prtljago. Na dolgem letu sva sicer imeli vključenih vsaka 30kg ampak sva se morali prilagajati nadaljnim premikom, kjer je bilo brezplačno dovoljenih samo 7kg. Pakiranje je bilo precej stresno, kovčke sva napolnili in izpraznili verjetno vsaj 10x. Na koncu nama je uspelo dovolj okrniti izbiro, da sva ustrezali dovoljeni teži. Na potovanju sva potem ugotovili, da bi brez problema pustili doma še kakšno zadevo.
Je pa z ročno prtljago veliko lažje potovati. Ne rabiš čakat na check-in okencu za oddajo prtljage, dovolj je da imaš online check-in, pri katerem dobiš QR kodo, ki velja kot karta. Ob pristanku tudi ne rabiš čakat na svoj kovček ampak samo pičiš proti izhodu. Od zdaj naprej potujemo samo še tako.
KUALA LUMPUR, MALEZIJA
Z nekaj zamudami sva po približno 21 urah odkar sva stopili skozi domača vrata, pristali na malezijskem letališču v Kuala Lumpurju. Na letalu sva spali zeeelo malo, kar se je poznalo na obeh. Kaja je namreč takoj navalila na ekran pred sabo in navdušena ugotovila, da imajo na izbiro vse dele Harry Potter-ja. 😀 Jaz pa na letalih tako ali tako ne morem spat.
Tukaj je Kajo že razganjalo od pričakovanja, da bo po dolgem času spet videla babico. Oh kakšno veselje je bilo, ko jo je zagledala.
Čakal nas je še en 4 urni let – do Manile. Tam smo se odločile prespati in pot do morja nadaljevati naslednji dan. Letele smo z letalsko družbo Philippine Airlines, ki je bila super. Razen hrane. Običajen obrok je bil še nekako prebavljiv, otroški meni je bil pa res grozen. Kaja je dobila sladki mafin in zraven nekaj kar je samo rahlo spominjalo na pohanega piščanca v smetanovi omaki s koruzo. Ampak hej, nekaj je bilo. Pri AirAsia ne dobiš niti vode.
MANILA, FILIPINI
Po 30 urah na poti smo prvič stopile na filipinska tla. Najprej smo zamenjale nekaj denarja, kupile SIM kartico in se z GRAB-om odpeljale do hotela.
»Takoj, ko pridemo v sobo, zagrabimo kopalke in skočimo v bazen!« sva se s Kajo veselili med vožnjo. Po vseh procedurah, smo nekje po 33 urah končno vrgle s sebe pomučkana oblačila ter oblekle kopalke in kratke hlače – najboljši občutek po dolgih mesecih nošenja bunde.
Na realna tla nas je (na poti do bazena) postavil glas izza recepcijske mize: »Sorry, today is Monday – swimming pool is closed.« Oh no, hvala lepa za to informacijo. Pa kje ste ravno ponedeljek našli? 😄
Ne preveč vesele smo se vrnile v sobo, se vsaka v svojem kotu malo smilile same sebi, potem smo šle pa na lov za hrano. Tokrat je bila sreča bolj na naši strani, saj smo takoj za ovinkom naletele na odlično ulično hrano.
Po slabih 40 urah je bil že čas, da se končno uleževa v posteljo in poskusiva nadoknaditi nekaj spanca. Naslednje jutro gremo dalje – proti Puerto Princesi, kjer se (skoraj) začne naš morski del potovanja.
Nadaljevanje sledi tukaj –>
PUERTO PRINCESA: PRVI REALITY CHECK IN VOŽNJA PROTI PORT BARTONU
