Let iz Manile do Puerto Princese je bil kratek. Najprej je bil plan, da ostanemo v mestu eno noč in nato nadaljujemo proti Port Bartonu. Ker pa smo bile omejene s časom, smo se po izčrpni raziskavi odločile, da gremo raje kar takoj naprej.
PRIČAKOVANJA VS. REALNOST
Preko nastanitve v Port Bartonu smo si že pred potovanjem uredile prevoz s kombijem, ki naj bi nas čakal na bencinski črpalki par minut hoje od letališča. Zaradi gneče na letališču, smo stranišče, kavo in malico izpustile – to bomo opravile tam, medtem ko bomo čakale na prevoz.
…in potem pride realnost. 😅
Pričakovale smo neko “klasično” bencinsko – takšno, kjer si vzameš kavo za s sabo, pograbiš rogljiček ali sendvič, skočiš na wc in v miru počakaš na prevoz.
No… guess what?
Pridemo tja in nas pričaka bencinska črpalka… Brez kioska. Brez kave. Brez vsega.
Ob strani je stal majhen, precej improviziran štant, kjer si lahko plačal bencin, kupil instant kavo v vrečki ali kak čips z zelo zanimivimi dodatki… in po videzu sodeč je tam stal že kar nekaj časa. Vse je bilo namreč lepo prekrito s plastjo prahu.
“Ok, nič hudega, gremo do naslednje – saj je samo par metrov naprej.”
In res – kakih 30 metrov stran zagledamo tablo za drugo črpalko. Super, rešene smo!
No… nismo bile. 😄
Situacija je bila skoraj identična. Edina “nadgradnja” je bila majhna hiška ob strani, kjer so pripravljali nekaj hitre hrane, in pa štant s kokosi.
Na tej točki smo samo pogledale ena drugo in se začele smejati. Točno tak trenutek, ko ugotoviš, da si res prišel na drug konec sveta.
Kupile smo vodo in vsak svoj kokos, se usedle nekam na rob in v tišini predelovale situacijo.
Plan o kavi, sendviču in “malo civilizacije” je šel po svoje… ampak hej – zgodba pa je zdaj toliko boljša.
PRVA VOŽNJA ČEZ OTOK PALAWAN
Čez nekaj časa se končno pripelje naš prevoz – kombi za kakšnih 12 ljudi.
Tukaj nas ni presenetilo prav nič. Po vseh izkušnjah iz Tajske smo že vedele, kako to gre – dokler lahko dihaš, je prostor še za enega. In še enega. In še enega. 😅
Seveda smo bili “polni” v pravem pomenu besede.
Prtljaga je šla lepo na streho, kjer so jo zložili v en tak zanimiv “tetris” in jo na koncu pokrili s ponjavo. Malenkost skeptične ampak smo zaupale procesu, da bo na koncu vse še vedno tam.
Ko smo se enkrat posedle (beri: stisnile vsaka v svoj mini kotiček), se je začela naša približno 3-urna vožnja proti Port Bartonu. Kombinacija lukenj in ovinkov je poskrbela, da vožnja ni bila ravno uspavanka. Kaji je bilo nadvse zabavno vsakič, ko je poskočila proti stropu.
Vmes smo opazovale okolico – majhne hiške, otroke ob cesti, palme, prah, življenje, ki te kar malo prizemlji. In počasi začneš dojemati, da si res daleč od doma.
Ko smo končno prispele na naš prvi cilj, smo si rekle: ok, zdaj pa malo pavze. Vsaj 4 dni se ne premaknemo od tukaj!
Samo par utrinkov našega kratkega postanka v mestu Puerto Princesa.
Ob vseh teh presenečenjih sem pozabila, da bi lahko kaj pofotkala, zato so fotke (razen parih) žal samo v naših glavah.
Beri dalje – PORT BARTON: »Smo me to prav prišle?«
